Oči, ki jočejo in solze, ki so jokane, so bolj stvarne od vse okolice. Oblike so se zameglile in se prekrivajo, globina se podira v ploskev, razmerja so se sesedla, a trpljenje je jasno in bistro. Stvarnost dojeta skozi trpljenje je popačena, njena podoba je spremenjena, meje so zabrisane, jasno je samo eno; bolečina.