Marxova glava tako ne predstavlja več idej, ki so v jej nastajale v času ko je živela, temvečpredstavlja naš pogled nanjo skozi oči našega časa. Ta pogled je predstavljen dvojezično, pri nekaterih delih skozi zakonitosti likovne teorije, pri drugih pa skozi slovenske frazeme.
Drugi sklop del Karla Marxa umešča v prostor slovenskega jezika, v ljudski jezik. Njegova oblika se prelevi v obliko frazemov značilnih za slovensko okolje ter s tem kaže prilagodljivost oblike besednim zvezam in tudi obratno, voljnost jezika, da opiše obliko. Vizualna ilustracija slovenskih frazemov, ki se izvršuje na podobi Marxove glave, torej kaže na vpliv jezika na videnje stvarnosti ter njuno neločjivost. Prav tako kot frazemi določajo vizualno podobo Marxa, tako Marxova prisotnost v vizualizaciji frazema predstavlja nov kontekst celote, ki jo lahko smeje sprejmemo ali smeje zavrnemo.
Frazem je besedna zveza, katere pomen ni ali je samo delno ugotovljiv iz pomenov njenih sestavin in ki ima praviloma stalno ali samo omejeno spremenljivo sestavo. Marxova podoba je prisilno združena s frazemi slovenskega jezika, jezik zgodovine, strnjen v eno samo obliko, se prepleta s slovenkim jezikom in tvori prostor za prespraševanje, posmeh, nestrinjanje ali prikimavanje.