Na sliki se dvakrat pojavi podoba istega kipca, a besede ju obravnavajo kot dva različna predmeta. S tem problematizira različne upodobitve Jezusa Kristusa, katerih se je skozi zgodovino zvrstila neskončna množica, v odvisnosti od časa, v katerem je nastajala. Zdi se torej, da Jezusa vedno znova stvarita kultura in čas. Zato jih imamo neskončno mnogo, ohranjamo pa vejretje, da je eden in edini.