Ali ni zgodba o napredku in superiornosti zgolj pravljica za lahko noč, da lažje potonemo v naivno spanje? V čem je posameznik danes boljši od svojih daljnih prednikov in s čim lahko upraviči svoje prepričanje v ločitev od živalskega sveta? Ali niso lastnosti kot so prepremišljenost, nagonskost in čredno sledenje, ki jih pripisujemo živalim in jih ločujemo od nas, še kako prisotne med vrstjo homo sapiens?
Poglabljamo se v kritiko predhodnikov z mislijo, da smo mi zgolj tisti, ki lahko kritiziramo, in da za nami nebo nam nadvladujočih rodov. A isti smo kot tisti, ki se jim intelektualsko posmehujemo, pravzaprav slabši smo, saj mislimo, da smo boljši.
Živali (2020)
LIKOVNI JEZIK
Gledalec naj bo predvsem pozoren na prisotnost okvirjev za slike, ki ponazarjajo kritično uokvirjanje predhodnih rodov s perspektive zdajšnjega prepričanja o superiornosti. Ampak zdajšnja generacija, ki zviška gleda na banalnost naivnosti predhodnih generacij, kot da bi sama v rokah država absolutno resnico in veljavo, sama na sliki ni uokvirjena. Zakaj? Kdo uokvirja sedanjost in ali je kritičen pogled na sedanjost sploh možen, če smo pa vanjo tako vpeti in se na nek način iz nje izpenjamo. Odgovor je v umetnosti oziroma natančeneje, v gledalcih umetniških del. Stvaren okvir, ki uokvirja sedanjost v galerijskem prostoru nam daje možnost, da pogledamo na našo generacijo kot na del vseh predhodnih, ne pa od njih ločeno, še manj pa superiorno. A ob tem ne smemo pozabiti, da se na sliki lahko pojavimo mi sami, kolikokrat se namreč zalotimo, da na zgodovino človeštva gledamo s perspektive boga?
Okvirji na sliki, pa imajo še drugi pomen, ki je bolj poveden, če o njem razmišljamo v sklopu avtoričenega citata. “Kaj se je zgodilo z lepoto, ki naj bi bila primarna, z uživanjem v videnem, z željo po tem, da bi s tem okrasil svoj dom in življenje. Nekoč so vladali bogati meščani in slikali so jih na najlepši možen način, danes živijo kritični pogledi na svet in slikati jih je treba na najlepši možen način. Vprašljiva je pa misel, da so ljudje kdaj zares živeli v miru in pravičnosti, samo danes so krivice in nemiri drugačni kot so bili nekoč, so bolj vidni. In iz nekega neumnega razloga, slikarji mislimo, da je dobro to videti še enkrat.”
ZGODOVINA SLIKE
Slika je bila med 22.10 in 22.11.2021 razstavljena na razstavi Živali v razstavnem prostoru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Razstava Živali prikazuje človeka, obravnava ljudi ter postavlja vprašanje, zakaj je beseda žival, rabljena za pripadnike vrste homo sapiens, razumljena kot psovka. Zakaj sploh pravimo, da je živalsko obnašanje sopomenka za razuzdano, primitivno obnašanje, ko pa človeška dejanja in dinamika odnosov, ki jih ustvarja človek s svojim okoljem, presegajo meje krutosti in brezbrižnosti. Človeška vrsta je presegla »živalskost« živali na vseh področjih, zato bi bilo morda o najhujših dejanjih smiselneje govoriti kot o nečem «človeškim» kot «živalskim». ”Človek je edina vrsta, ki se presega”, je nekdo nekje dejal in kot je videti smo se kot vrsta res presegli; odstranjevali smo omejitve in premagovali naravo, a vprašanje je, kje smo postali in za kakšno ceno. Ljudje smo pripadniki živalskega sveta, a marsikateremu izmed teh pripadnikov se zdi enačenje z živalmi žaljivo, jaz pa se vprašam, žaljivo za ljudi ali za ostale živalske vrste? Smo res lahko tako ponosni na izkoriščanje na vseh ravneh, na krutost v odnosih, na škodo, ki jo povzročamo in na brezbrižnost, ki vse to spremlja. Bolj kot smo prepričani, da smo blizu neba in nad vsem, bolj nizko po zemlji rijemo in več časa kot bomo naivno leteli, bolj boleč bo padec spoznanja.